-
Posebna ponudba!
Ko je Gašper nekega dne že skoraj zaspal pred televizorjem, ga je pritegnil oglas: Zamenjajte za en teden kraj svojega bivanja in zaživite drugo življenje! Tako je prišel slon Bombo v mesto gledat televizijo, Gašper pa je preživel čudovit teden v afriškem pragozdu. -
Xenia je radovedna najstnica in uspešna dijakinja, ki sanja o študiju medicine, a v zadnjem času je šola ne zanima preveč, saj se zaljubi v fanta, ki ga je spoznala preko spleta. Ker bi ga rada spoznala tudi v živo se odloči, da ga bo poiskala. Izkaže se, da je vse, kar ji je ta povedal o sebi, laž. Celo ime in fotografija, ki ji jo je posal, nista prava.
Ko vse skupaj prizna staršem in na fanta skuša pozabiti, po pošti prejme pošilko, ki je bila odposlana iz zapora za mladoletnike in razkrije fantovo pravo identiteto.
-
Posebna ponudba!
Princesa Grizelda je bila tako lepa, da so zaradi nje izgubljali glave. In to dobesedno. Na dvorskih plesih so se za njo valile glave vitezov in princev, ki so se zaljubili vanjo, če so jo le pogledali. -
Obstajajo vsaj trije razlogi, zaradi katerih bi morale biti Ljubezenske pesmi prevedene in poznane v drugih jezikih in kulturah: nesporno gre za klasično besedilo in s to oznako se strinjajo različne generacije njenih bralcev; njihovo združevanje izjemne preprostosti in po drugi strani izjemne kompleksnosti, ki je značilna za najboljše stvaritve Idee Vilariño; in njihova globina, skrita za navidezno preprostostjo, zaradi katere jih lahko prebira najrazličnejše bralstvo, od zaljubljenih mladostnikov do poklicnih bralcev, in tudi pesnic in pesnikov. Pesniška zbirka, ki izpolnjuje te pogoje, je neskončna, in slovenskim bralkam in bralcem jo ponujamo v tej skrbno pripravljeni izdaji. Dobrodošli v strastnem, lucidnem, črnem, svetlem, skrivnostnem, brutalnem, nežnem, bolečem, nepozabnem, političnem, glasbenem, erotičnem, logičnem, nerazumljivem in preprostem svetu zaljubljene (ali pa ne) Idee Vilariño. -
Španska izdaje knjige Modrost nilskih konjev, Petra Svetine, z ilustracijami Francisca Tomsicha.Knjiga v španščini
-
Glavni junak prvega mladinskega besedila zelo uveljavljenega portugalskega pisatelja Joséja Luísa Peixota je otrok dežja. A tako izvirno mamo, ki jo vsi potrebujejo, se mora naučiti deliti z drugimi. Ta izjemno občutljiva, poetična in obenem preprosta slikanica slavi in poudarja eno najmočnejših sil v naravi: brezpogojno materinsko ljubezen. -
Mame in tovornjakarji je kratkoprozna zbirka, ki prinaša zgodbe petih žensk, treh Slovakinj in dveh Italijank, ki se prepletajo, dopolnjujejo, zanikujejo in medsebojno ujemajo, pet različnih življenjskih usod, ki se odvijajo v Bratislavi in Torinu, na ulicah, v hišah, odnosih, telesih, na spletu, v konjeniškem klubu, soseski Vanchiglia, predvsem pa v glavah. Svetlana se spominja svojega očeta in otroštva, ki ga je preživela med Bratislavo in madžarsko vasico na jugu Slovaške. Ivana živi z mamo, prejema invalidsko pokojnino in obožuje konje, toda vpričo nje jih nihče ne sme omeniti na glas. Olivia je gimnazijska učiteljica angleščine, od katere zakon je pravkar razpadel, a gotovo ne bo končala kot nesrečna Gloria Rosboch, ki jo je zapeljal lasten dijak. Lara se z možem že dolgo ne ukvarja več, ima dva majhna sinova, brezbrižen odnos do svojega telesa, zvečer pa je namenjena, tako kot Olivia, na odrsko branje del Piera Paola Pasolinija. Veronika je dijakinja. Ko se prijavi v francosko spletno klepetalnico, ugotovi, da zlahka prebije led, se zaroči tudi s petimi Alžirci hkrati in zakaj so rdeči tovornjaki najboljši. -
Marta ima okoli sedemnajst let. Vsaj imela jih je, ko je prešla na drugo stran, na stran prazne, neboleče, nepovratne večnosti. Ogledalo, pred katerim se spominja zadnjih mesecev svojega življenja, ne zrcali njene podobe, temveč le spomine in občutja. Na primer olajšanja, ker ji ni treba poslušati jokanja njene matere ali nemega očetovega obupa. Občutek svobode, ker se ji ni več treba pretvarjati, da je, ali, še huje, zares jesti, da bi ugodila svoji družini ... V dramskem dialogu, ki se bere kot pripoved, Marta spregovori sebi z odkritostjo in neposrednostjo svojega stanja. Ob tem pa z ironijo gladi robove spominov, ki so jo privedli do hrepenenja po tistem dekletu, ki je nekoč bila. -
Martin je moj najboljši prijatelj. Vendar ni tak, kot drugi. Tako vsaj pravijo. Zelo rad ima jagode, ampak jih jé z nosom. Zelo rad nosi srajce, vendar vedno s čvrsto zapetimi gumbi. In na igrišču nabira pasavčke, ki jih potem nosi v žepu. Rad ima tudi krokete: vsakič jih poje devet naenkrat, nič manj, niti enega več. Besedilo baskovske avtorice Alaine Aguirre Martin, opremljeno z ilustracijami Maite Gurrutxaga, ni le prva slikanica obeh avtoric v slovenščini. Je prav tako besedilo o drugačnosti. Tudi o tisti nevidni drugačnosti, ki se skriva v vsakem od nas.
-
Mati umori svoja desetmesečna dvojčka. Neka druga mati, neimenovana glavna junakinja in pripovedovalka romana Matere ne, pa bo kmalu rodila. Med rojevanjem se nenadoma zave, da je nekoč spoznala detomorilko. S tem se začne njena obsedenost, da bi razumela njo in ozadje storjenega zločina. Zato v službi zaprosi za neplačan dopust, ki ga ne nameni vzgoji svojega otroka, temveč ustvarjanju in pisanju. V prepletu kriminalke, grozljivke, esejističnega zapisa, novinarske kronike in pisateljskega dnevnika nas baskovska avtorica Katixa Agirre vabi k preizpraševanju trditve, da Matere ne pišejo, saj dajejo življenje. -
Šestnajstletni Tomaž živi običajno življenje najstnika: med poukom najraje strmi skozi okno in čas po šoli preživlja s prijatelji. Ko se v njegov blok preseli družina iz Rima, spozna Tereso, ki postane njegova sošolka in s katero se hitro zbližata. Stvari se zapletejo, ko se izkaže, da Teresi sledi tolpa nestrpnih nasilnežev. Nenadoma so Tomaž in njegovi prijatelji prisiljeni razmišljati o temah, za katere so prej verjeli, da jim še niso dorasli. Kaj je nestrpnost, kaj prijateljstvo, kako premagati strah in kaj pomeni ravnati odgovorno? Napeta zgodba o odraščanju v obmejnem okolju je spretno začinjena z uporabo italijanščine in narečnega govora. -
Moja babica Zrinka je vedno rekla DA vsemu. Taborili smo in plezali po gorah, tekli in kolesarili, plavali v najglobljem delu morja. Gradili smo skrivališča na najbolj skritih krajih in iz škatel za čevlje delali hišice za žuželke. Pletla je volnene puloverje po mojih zamislih, izdelovali smo igrače iz jogurtovih lončkov in organizirali lutkovne predstave na vrtu. Potovali smo z vlakom, letalom in ladjo. Risala sva stripe, brala časopis in pisala zgodbe. Zanjo ni bilo nič nemogoče! Moja babica je znala in zmogla vse. Dokler nekega dne ni mogla več. Govoriti o bolezni in smrti je vedno težko in boleče. Zgodba Moja babica ne ve, kdo sem približuje teme starosti in smrti otrokom ter jih povezuje s spominom in ljubeznijo z opisom nežnega odnosa med deklico Emo in njeno babico Zrinko, ki nenadoma začne pozabljati stvari in ljudi.
