»Čarovnijo in čudeže lahko najdeš v stvareh ali pa jih ne«

Počnete veliko stvari: pišete poezijo, romane, kratke zgodbe, potopise, besedila za glasbene skupine … Toda še preden ste postali poklicni pisatelj, ste delali kot učitelj. Je to nekaj, kar ste si vedno želeli? Je poučevanje na kakršenkoli  način vplivalo na vaše pisanje?

Že med študijem sem bil navdušen nad pisanjem, branjem in literaturo, nikoli pa nisem pomislil, da bi od tega lahko živel. Moja starejša sestra je učiteljica in od vedno sem si predstavljal, da bi lahko združil poučevanje s pisanjem, zato sem si tudi izbral študij, ki mi je omogočal delo v tem poklicu. To sem po diplomi tudi počel, učil sem štiri leta. Potem sem prejel nagrado José Saramago in ta mi je prinesla priložnost, da se s pisanjem preživljam. Ta izziv sem sprejel in od takrat živim od pisanja in tega ne obžalujem, mislim, da je to velik privilegij.

Čeprav ste avtor več romanov, ki so prevedeni v različne jezike in se prodajajo po celem svetu, je vaš prvi prevod v slovenščino otroška slikanica Mama, ki je deževala. Je ta zgodba podobna tistim, ki ste jih brali kot otrok? Katere so bile v otroštvu vaše najljubše zgodbe?

Pravzaprav je ta zgodba zelo drugačna od zgodb, s katerimi sem rasel. Nekoliko nenavadna je, predvsem zaradi načina, na katerega je napisana. Konča se precej poetično, kot da bi celotna zgodba pripravljala pesem, kar je res neobičajno za takšne zgodbe. Zgodbe, ki sem jih poslušal kot otrok, so bile po obliki in vsebini bolj tradicionalne, s prepoznavnimi liki. Poslušal sem tudi zgodbe, ki so bile povezane s fantazijskim svetom, kar je na nek način še vedno prisotno, ne samo v tej zgodbi, ampak v veliko stvareh, ki sem jih napisal. Ni pa to vedno najbolj očitno, ker skuša biti moje pisanje vedno eksperimentalno, skuša predlagati nove oblike in načine. Čeprav vsebuje lastnosti teh zgodb in mojih izkušenj, poskušam iti vedno nekoliko dlje.

Če se ne motim, ste napisali dve besedili za otroke. Zaradi svoje kompleksnosti sta obe besedili prav tako namenjeni tudi odraslim. Kako drugačno je po vaših izkušnjah pisanje za otroke od pisanja za odrasle? Imate kot pisatelj drugačno odgovornost? Je proces pisanja drugačen od procesa pisanja romana?

No, to je težko pojasniti. Na nek način je drugače, ampak spet ne tako zelo. Razlika je v tem, da se trudiš spomniti, kako je bilo biti otrok, kako je bilo graditi ideje o svetu, in kako je biti v tem položaju. V življenju se namreč hitro znajdeš v položaju, kjer zlahka pozabiš, kako je biti otrok. Po drugi strani pa to, kar skušaš doseči, spet ni tako drugače, ker se ukvarjaš z idejami, ki so v osnovi enake, ker vedno slediš istim velikim vprašanjem. Čeprav imamo včasih predsodek, da niso vse teme primerne za otroke, je to pravzaprav iluzija, ker so otroci v večini primerov zadovoljni s tistimi idejami, ki jih smatramo za tabuje. Konec koncev pisanje vedno skuša nasprotovati tabujem in stereotipom, pa naj bo za otroke ali odrasle.

Prihajate iz Galveiasa, majhne vasice v pokrajini Alentejo. Bi nam lahko povedali več o njej? Kako je bilo odraščati v Alenteju? Kakšen je odnos med Alentejom in vami kot pisateljem? 

Začetna točka je vedno zelo pomembna. Vse, kar počneš, je odvisno od tega, kje si začel. Seveda imaš več možnosti, izbereš lahko veliko različnih smeri. Ampak kraj, kjer si začel, bo vedno močna referenca, kadarkoli se ozreš v preteklost, bo vedno tam. Ko se rodiš v vasi, v kakršni sem se rodil sam, te to močno zaznamuje in oblikuje. Svoj najbolj osnoven koncept sveta oblikuješ v tem določenem kraju. Moja izkušnja je bila ta, da sem odraščal v kraju, kjer sem bil popolnoma svoboden, kar je bilo zame zelo pomembno. Če to primerjam s svojimi otroki ali s portugalskimi otroki danes, ti nimajo svobode, da bi šli, kamor želijo, in ne preživijo ur in ur zunaj. Jaz sem imel priložnost, da sem bil tudi kot otrok v stiku z ljudmi iz različnih generacij, vedno sem bil tudi v stiku z naravo, kar je tudi zelo pomembno. Name je zelo vplivalo tudi dejstvo, da sem se kot najstnik počutil osamljeno in sem si zato želel obiskati številne kraje, kar je bilo težko, ker nisem imel veliko možnosti za to. Mogoče je to celo nekaj, kar danes poskušam nadomestiti z iskanjem vedno novih krajev in načinov potovanja. Istočasno mi je omogočilo razmišljanje, reflektiranje … Odraščanje v takšni vasi je imelo dobre lastnosti in takšne, ki so manj pozitivne, ampak to seveda drži za vsakogar in vsepovsod. Moram pa reči, da ko danes gledam na to, kam sem prišel s svojim pisanjem, res čutim, da če ne bi bil rojen v tem okolju, ne bi pisal knjig oziroma zagotovo ne bi pisal takšnih knjig, kot jih pišem.

Podeželje ima v vašem pisanju pomembno vlogo. Nekatere vaše knjige, recimo Nenhum olhar in Cemitério de pianos, se uvrščajo v magični realizem. Če pustimo ob strani omejujočo kategorizacijo, bi rekli, da so vasi in podeželje – kot npr. Alentejo – bolj magični od, recimo, mest?

Mislim, da ne. Mislim, da je to bolj odvisno od tebe kot od podeželja. Čarovnijo in čudeže lahko najdeš v stvareh ali pa jih sploh ne. In to ni odvisno od okolja, temveč od tebe. Res pa je, da si z življenjem izven mest bolj izpostavljen naravi, in narava je zelo pomembna, saj tvojemu življenju daje neko strukturo, čeprav to s seboj prinaša probleme, ki so malce tabuizirani, kot so smrt, dekadenca … V naravi temu ne moreš ubežati, vedno je prisotno. Zaradi tega včasih gledaš na stvari na način, ki je manj sterilen. Če živiš v mestu, so ti nekateri aspekti življenja prihranjeni. Mislim, da je podeželsko življenje včasih neverjetno nežno, naivno in sladko, ampak po drugi strani tudi neverjetno okrutno in nasilno. Obe te plati lahko obstajata istočasno na način, ki je malce neprijeten, ampak vse to je del življenja in narave.

Založba Malinc je lani organizirala simpozij na temo literarnih posrednikov, ki je poskušal poudariti vse udeležene v tej panogi – od urednikov, prevajalcev in prijateljev do blogerjev – ki pomagajo, da knjiga doseže bralca. Vaš prvi roman Morreste-me je bil izdan v samozaložbi. Kdo so bili za vas najbolj pomembni literarni posredniki? Kdo vam je pomagal postati poklicni pisatelj?

V mojem primeru je imela veliko vlogo oseba, ki je delala v knjižnici in vozila kombi s knjigami. To je bila potujoča knjižnica v kombiju, ki je v mojo vas pripeljal enkrat na mesec in parkiral na glavnem trgu. Bil je poln knjig. Oseba, ki ga je vozila, pa je bila zelo pomembna tudi zato, ker mi je pokazala knjige, ki jih verjetno sam nikoli ne bi našel, to so bile večinoma pesniške zbirke. Tudi nekateri učitelji, ki so mi znali pokazati branje na drugačne načine, so bili zame bistvenega pomena in nekateri sorodniki. Predvsem moja starejša sestra, ki je dejansko učiteljica, je imela name velik vpliv pri branju, saj je tudi sama bralka. Mislim, da bi morali, kadar želimo otroke spodbuditi k branju, predvsem sami brati. Naš zgled bralcev je verjetno eden največjih vplivov, ki jih lahko imamo na otroke, ki jih bo pripeljal do branja.

Marca boste gostovali na festivalu Fabula, kjer boste predstavljali prvi prevod romana v slovenščino, roman Mestece Galveias. Nam lahko poveste kaj več o njem? 

To, da se bom udeležil festivala Fabula, je zame neverjetna priložnost. Zelo sem vesel, da bo roman Mestece Galveias izšel v slovenščini. Upam, da bo to priložnost, da s slovenskimi bralci vzpostavim trden odnos, da bodo imeli tudi v prihodnosti možnost brati moje knjige in da tako začnemo to komunikacijo.

Poleg pisanja tudi veliko potujete. Vodili ste televizijsko oddajo o potovanju in o tem pisali knjige. Je to vaš prvi obisk Slovenije? Imate kakšna pričakovanja, znamenitosti, ki jih želite videti?

Nisem prvič v Sloveniji, tukaj sem bil dvajset let nazaj. Dvajset let je veliko časa, povratek je bil zato neverjeten, neverjetno je videti, kako se je v tem času država spremenila. Prejšnjič sem bil samo v Ljubljani, tokrat pa sem imel priložnost obiskati več krajev in se bolje seznaniti s slovensko resničnostjo. Zame je bilo pomembno, da sem obiskal naravne znamenitosti, najbolj me je navdušil Bled, res je slovenska znamenitost, impresivno ga je bilo videti prvič v živo.

Kateri je vaš najljubši kraj na svetu, fiktivni ali resničen?

Moj najljubši kraj je moj dom. Čeprav veliko potujem, je dom tisti kraj, kamor se vedno vračam. Še posebej po potovanjih je krasno imeti prostor, kamor se lahko vrneš in počutiš varnega med stvarmi in ljudmi, ki ti največ pomenijo. Pravzaprav lahko s potovanji odkriješ občutek pomembnosti doma. Zame je to kraj, ki mi je najbolj všeč in ostaja najljubši med vsemi kraji, ki sem jih obiskal.